Glavni cilj pravzaprav ni bil Charmant Som, temveč Col de la Charmette, toda sedla nisem dosegel. Cesta na sedlo je uradno zaprta za promet in so me pač dobili žandarji.

Do planine pod vrhom Charmant Soma se nisem mislil ustavljati, temveč odpeljati klanec za trening. Nato pa sem v Sappey-en-Chartreuse v kotičku očesa opazil znane obline. Postanek je bil obvezen. Verjetno se iz galerije vidi, da mi je določena znamka avtomobilov bližje kot ostale.

Po 15 minutah pašenja oči sem nadaljeval z vzponom do planine. Pijače v bidonih mi je že zmanjkalo, saj sem opravil že 1400 m vzpona. Zopet je bil obvezen postanek, tokrat za panaše in jogurt z borovnicami. Preobul sem se v superge in skočil še na vrh Charmant Soma. Na njem sem že bil pozimi, vendar zaradi oblakov ni bilo razgleda. Želel sem si fotografirati Veliko Kartuzijo, kar je sicer z objektivom 55 mm (83 mm) precej optimistično.

Ker na planini nimajo tekoče vode, sem bil seveda spet žejen. Pri odločitvi seveda pomaga, da sta pivo in sladica precej poceni. Do začetka vzpona na prelaz Charmette se nisem ustavljal in fotografiral, saj sem po soteski Guiers Mort že večkrat kolesaril oziroma se vozil z avtom.

Vzpon na Col de Charmette (1261 m) se začne malo pred koncem soteske Guiers Mort. Do samostanov Currière je vzpon stalno strm 10 % ali več. Kmalu za samostanom je parkirišče za izletnike in rampa. Naslednje štiri kilometre je prepovedan promet na cesti, kar sem vedel, saj sem se o tem predhodno pozanimal na internetu. Prebral sem, da je cesta v slabem stanju in pogojno prevozna s cestnim kolesom. V resnici je ves čas slab asfalt. Le 200 m med samostanom in rampo ter 300 m v prvem predoru je resnično slabih. Če ne bi imel lučke, bi moral iti v predoru peš. Vmes je sicer še nekaj makadama, ampak v dobrem stanju.

Vedel sem, da rangerji lahko napišejo kazen za 135 € tudi kolesarjem. Vseeno sem tvegal. Jasno, tik pred koncem zapore sta me čakala ranger in žandar. Rotenje, da bom moral opraviti dolg ovinek ni pomagalo. Prošnja, če lahko preostanek prepešačim tudi ne, ker bi bilo vozilo še vedno cesti. Ko sem mu rekel, da lahko kolo tudi nesem, mi je postalo jasno, da je bolje, da se obrnem predno mi še napiše kazen. Nič, spust v dolino in že po znani cesti preko Col de la Placette v Voreppe in Grenoble.

Cesta je verjetno zaprta zaradi varnosti. Je zelo ozka in v slabem stanju ter skoraj brez izogibališč in brez zaščitne ograje. Na enem mestu je nad cesto tudi gola apnenčasta plošča, s katere verjetno prileti marsikateri kamen. Kar pomeni, da je še bolj nelogično, da sem se moral obrniti. Po najslabšem delu je speljana tudi markirana pot. Ah ja, na zahodu so pravila – pravila.

Še karta, profili in obvezna statistika. Na karti je označen dejanski potek ture, na OutdoorActive pa si lahko ogledate načrtovano traso. Skupaj je zneslo 90 km in 2350 m vzpona namesto 73 km in 2450 m vzpona.