Po enomesečnem zaprtju smo se v Franciji lahko zopet podali več kot 10 km od doma. Prvotna ideja za soboto je bila tura po gričevju med Voironom in Romans-sur-Isère, saj severnega dela Isère še ne poznam dobro. Zanimalo me je, če se lahko pretihotapim v vadbeni center Port Revel. Toda spomnil sem se, kako lepo je bilo konec marca 2019 kolesariti po planoti Trièves pod zasneženimi gorami Vercorsja in Devoluyja. Tudi s kolesarskega vidika je planota Trièves bolj zanimiva.

Teme dneva so: okrašeni spomeniki za dan zmage, Mont Aiguille in mostovi. Ponavljajo se tudi fotografske tehnike. Christoph mi je namreč posodil fotografsko knjigo in je še nisem veliko prebral.

Vzpon na Monteynard

Turo sem začel v St-Georges-de-Commiers. Vas sicer ni daleč iz Grenobla (15 km in 200 m vzpona), ampak načrtovana tura je bila že tako dovolj dolga (135 km in 2200 m). Skoraj pa bi jo moral začeti v Grenoblu, saj je bil vlak nabito poln s kolesi (Seveda ker sem spet šel pozno od doma. 13 minut pa še sem imel eno minuto rezerve!). Očitno nisem bil edini, ki si je želel iz mesta. Na takem vlaku je bilo kar sedemnajst koles in v St-Georgsu bi ostal na vlaku vse do Clellesa, če bi vlak ustavil s peronom na drugi strani vlaka. V bistvu še sreča, da sem se vkrcal med zadnjimi.

Klanec proti La Mure že poznam. Klancu sem sledil le do prvega vrha vzpona, ki je na razglednem ovinku, od koder se lahko občuduje Mont Aiguille.

Za razglediščem sledi spust in zadnji del vzpona na La Mure, toda sam sem zavil v dolino v vas Motte-St-Martin. Vas ni nič posebnega, ampak glede na grad in mestno hišo sklepam, da je bila včasih precej bogata. Verjetno zaradi bivšega premogovnika. Premogovništvu je tudi služila ozkotirna železnica St-Georges-de-Commiers–La Mure. Večino podobnih železnic so ukinili med ali po drugi svetovni vojni ta pa se je zaradi premogovništva ohranila. Ko so rudnik zaprli, pa se je že prepoznal turistični potencial. Leta 2007 je progo zasul plaz, julija pa jo bodo ponovno odprli. Med vzponom iz Motte-St-Martin do reke Drac sem že poslušal piskanje lokomotive.

Corniche du Drac

Ob Dracu okoli Senépyja me ni nikoli vleklo. Pričakoval sem precej dolgočasno pobočje nad jezerom Monteynard na karti imenovano Corniche du Drac. Tudi na Google Streetmaps ne zgleda lepo. Škoda, ker je zelo lepa polica. Je pa res, da se zaradi klanca ne bi tu nikoli vračal v Grenoble iz La Mure.

Vmes sem srečal gospoda, ki je slikal Mont Aiguille. Hotel sem ga tako fotografirati, da bi se v osi videla njegova slika in Mont Aiguille v ozadju, toda zaradi avtomobila to ni bilo mogoče. Z gospodom sem se zapletel v pogovor. Prihaja iz Jakutska. Sam je tovarniški delavec, žena pa naj bi bila znanstvenica in naj bi v Francijo prišla z Univerze Lomonosova v Moskvi. Na koncu mi je še pokazal polmetrski napis “на★Берлин!” (Na Berlin!) na armaturni plošči. Je le bil 8. maj.

Mostova Cognet in Ponsonnas

Drac sem prečkal pri mostu Cognet. Tu so most zgradili že Rimljani, vendar je bil porušen leta 1587 v francoskih verskih vojnah. Tu je bila namreč meja med katoliškim delom s centrom v Grenoblu in protestantskim delom s centroma v Mensu in Gapu. Grenoble je sicer bil protestantski do šentjernejske noči, ko so se začeli poboji protestantov po Franciji. Predvidevam, da je novi most zaukazal postaviti François de Bonne, vojvoda Lesdiguières,  ki se je le malo prej tu še boril. Most je bil edina povezava med La Mure in Mensom do izgradnje mostu Ponsonnas [vir].

Pod vasjo Ponsonnas je verjetno najbolj slikovit del Draca in most preko njega. Most z 90 m lokom je bil dokončan leta 1941. Nadomestil je viseči most, ki, predvidevam, ni imel neke velike nosilnosti. Za razliko od bližnjega viadukta Riozonne most gradbeniško ni poseben, čeprav je celo malo večji. Le slabih dvajset let kasneje je gradbeništvo pač toliko napredovalo, da si tak most niti ne zasluži strani na Wikipediji.

Od mostu Ponsonnas (596 m) do Mensa sem se moral povzpeti preko prelaza St-Sébastien (983 m), ampak omembe vreden klanec je le prvih 180 m vzpona. Ta del ture je bil najbolj razgleden. Videlo se je planoti Matheysine in Trièves ter po dolini Draca proti Corpsu.

Mens

Mens je središče planote Trièves, toda kljub temu ima samo slabih 1400 prebivalcev. Mislim, da celotna planota nima skupaj 5000 prebivalcev. Da je bil od nekdaj pomemben, priča velika pokrita tržnica, ki je tu že stala v 13. stoletju. V renesansi je bil kraj pomembno protestantsko središče, pravzaprav utrdba namenjena obrambi pred katoličani na severu. Tu si je Lesdiguières očitno postavil hišo oziroma prebival v hiši, ki je kasneje postala današnja protestantska cerkev. V verskih vojnah je zmagal protestant Henrik III, kralj Navarre, ko mu je uspelo postati francoski kralj Henrik IV. Za to, je postal katolik, vendar svoje vere ni pozabil in razglasil Nantski edikt (1598), ki je uzakonil strpnost do protestantov. V Mensu se je protestantizem neovirano krepil – kar 90 % prebivalcev je bilo protestantov. Ko pa je Henrikov vnuk Ludvik XIV leta 1685 preklical Nantski edikt, je 300 prebivalcev izmed 1200 zapustilo Mens. Ponovno nastopi obdobje preganjanja protestantov.

V takih razmerah je na drugi strani Vercorsja odraščal Jean Bérenger (1731–1813) poznan tudi kot pastor Colombe in Mučenik. Ko je pri 14 letih kar trikrat videl usmrtitev protestanta, se je odločil, da bo postal pastor. Svoj kraj delovanja je našel na planoti Trièves. Večinoma so imeli molitve in maše na skrivno po gozdovih. Zbralo se je tudi več tisoč vernikov. Seveda so ga preganjali, zato je uporabljal tajno ime Colombe. Prvič so ga v odsotnosti obsodili na smrt na grmadi leta 1759. Ker jim ga ni uspelo ujeti, so v Mensu sežgali kar njegovo podobo. Bojda naj bi se skrival v Mensu in skozi okno opazoval ceremonijo. Ko so ga leta 1766 še enkrat obsodili, tokrat na vešala, se ga je prijel vzdevek mučenik. Leta 1787 je sicer dočakal konec preganjanja protestantov, vendar se je kmalu začela francoska revolucija. Edina razlika je bila, da se je tokrat po gozdovih skrival skupaj s katoliškimi duhovniki. Dočakal je tudi konec revolucije in končno uradno prisegel kot duhovnik. Kot zanimivost, njegov sin Jean Bérenger je aktivno sodeloval pri Napoleonovem državnem udaru.

Povratek v Grenoble

Iz Mensa bi lahko šel direktno proti Monastier-de-Clermont oz Col du Fau, od koder je samo še spust in nekaj ravnine do Grenobla, vendar sem tam že kolesaril leta 2019. Raje sem ubral ovinek preko Col de Mens. Za glavno motivacijo za ovinek sem imel razgled na zatrep doline pod Grand Ferrandom, toda ravno na razgledišču so me prekrili oblaki. Po kratkem spustu in nekaj ravnine sem se moral povzpeti na glavno cesto med Grenoblom in Marseillem. Ko sem se končno priključil na cesto, sem zagledal tablo 27 km do Monastier-de-Clermont in čez 60 km do Grenobla. Uff.

Col du Fau (896 m) je povsem neizrazit prelaz. Tu se konča severni konec avtoceste A51 med Grenoblom in Marseillem. Pri nadaljevanju gradnje je dilema med trasama od prelaza do Sisterona. Direktna trasa vodi skozi praktično neposeljeno pokrajino, trasa mimo Gapa pa je daljša in dražja. V obeh primerih bi uničili neokrnjenost planote Trièves in bi morali za prečkanje reke Ebron postaviti viadukt primerljiv z viaduktom Millau. Verjetno ne bo nikoli dokončana, saj preprosto ni dovolj prometa. Tako menijo tudi bralci Le Dauphiné Liberé. Tik pod prelazom Fau je kraj Monastier-de-Clermont, ampak za razliko od leta 2019 se v kraju tokrat nisem ustavil. S prelaza je 15 km in samo 600 m spusta do Vifa. Tak dolg Črni Kal, ko ne veš, ali je bolje goniti ali ne. Od Vifa do Pont-de-Claixja ni ničesar zanimivega.

Pont Lesdiguières

V kraju Pont-de-Claix je, nepresenetljivo, znameniti most. Verjetno so tu bili že prej mostovi, saj je tu edino mesto, kjer se Drac močno zoži. Ko je Lesdiguières leta 1590 osvojil katoliški Grenoble, se je takoj lotil utrjevanja mesta. Bastilja je namreč njegovo delo. Med drugim pa je naročil gradnjo mostu v Pont-de-Claixju, ki se zato imenuje po njem. Gradili so ga med leti 1608 in 1611. Za tisti čas je bil most precej izjemen in se šteje med sedem čudes Dufineje. Ob izgradnji so mu dodali napisa Unus Distancia Jungo (združujem z izjemno dolžino?) in Romana Moles Pudore Suffondo (zaradi mene rimski graditelji zardevajo?), ki pa sta do danes izginila. No, napisa sta bila itak pretirana, saj je takrat stalo že kar nekaj večjih mostov, na primer v Tournonu ob Roni ali v Nyonu. Oba sta dovolj blizu, da bi jih graditelji lahko poznali. Napisa sta se izgubila med številnimi prenovami. Konec 19. stoletja so na primer odstranili mitnico. Tekom stoletij pa so tudi znižali naklon cestišča z 18 % na današnjih 8 %.

Do Grenobla sem imel 8 km luksuza po daljinski kolesarski poti Chronovélo. V Grenoblu so načrtovali mrežo štirih daljinskih poti v skupni dolžini 44 km z rokom dokončanja leta 2022, vendar so pohiteli in jih končali že leta 2020. Večinoma so zgrajene na mestu bivših parkirišč (pred in po prenovi), zoženju pasov (prej in potem), zaprli pas (2014 dva pasova, en pas in kolesarska pasova, nova pot) ali kakšno cesto (prej in potem). Tega si v Ljubljani ne morem predstavljati.

Še statistika. Tu je posnetek poti na OutdoorActive. Prekolesaril sem 136 km in opravil 2250 m vzpona in malo več spusta. Kakšnega posebnega klanca ni bilo.