Nov vikend, nov turni smuk. Na voljo sem imel še tri avtobusne povezave: le Alpe du Grand Serre, kjer sem že smučal, Collet d’Allevard in Vaujany. Ker je v Grenoblu že pomlad, sem izbral slednjega, saj sem izbral turni smuk z začetkom po južnem pobočju, kjer bo sneg kmalu skopnel. Collet d’Allevard tako pride na vrsto prihodnji teden. Za razliko od prejšnjega tedna sva bila tokrat dva potnika na avtobusu.

Vasica Vaujany (ok. 1220 m) je ena izmed dostopnih točk na smučišče Alpe d’Huez (250 km, primerljivo vsem slovenskim smučiščem skupaj. Sicer pa vrhe enega izmed najbolj legendarnih vzponov na Dirki po Franciji). Na žalost je vasica na drugi strani doline kot smučišče in bi se moral najprej spustiti za 100 m, nato pa bi se bolj odprtega terena na 1800 m vzpenjal po ozki progi. Edina možnost so tako turni smuki po pobočjih pod sedlom Sabot z izhodiščem na parkirišču le Collet. Od vasi do parkirišča je dobra 2 km in slabih 200 m vzpona. Zjutraj sem imel srečo, da sem ravno ujel lokalni zastonj kombi prevoz, ki pa me je zaradi nerazumevanja zapeljal le do zaselka la Villette.

Turni smuki po južnih pobočjih so odpadli, saj sem vedel, da bom turni smuk začel zelo pozno. Za cilj sem si tako izbral sedlo Sabot in nadaljevanje proti vzhodu na Les Aiguillettes (2547 m). Po načrtu naj bi se najprej povzpel na sedlo, od tam pa bi bodisi nadaljeval po severnem grebenu na Côte Belle in nato na vrh Les Aiguillettes (2547 m) bodisi bi se  na Côte Belle povzpel po terasah na severni strani (lepo se vidijo na tej fotografiji na Googlu). Nikakor pa nisem načrtoval vzpona kot je označen na karti (modra prekinjena črta), saj je pobočje prestrmo za vzpon s smučmi.

Po sprehodu do izhodišča za ogrevanje sem se na parkirišču preobul v pancarje in začel s turo ob zelo poznih 10:45, ko so se prvi smučarji že vračali. Na začetku na južnem pobočju je bilo zelo vroče. Brez sončnih očal ni bilo mogoče gledati, z očali pa tudi ne, saj so se mi očala od vsega hudega zelo rosila. Tako se nisem mogel razgledovati po sledeh in sem le sledil neki krpljarski gazi.

Hitro sem se povzpel do 1900 m, kjer naj bi mi nižje temperature in vetrič streznile glavo. Na desni sem ob smučinah v pršiču videl gaz. Ker sem videl smučine z vrha Côte Belle in ker je na karti vzpon označen direktno, sem se odločil slediti gazi.

Gaz je bila lepa le do rame pod vrhom nekje na 2150 m. Gaz se je nadaljevala. Prvo strmo mesto so predhodniki premagali peš. Ker so bili zgodnejši, jim sneg še ni popustil. Do 2250 m ni bilo težav, nato pa je strmina narasla na 35°–40°, kjer se za moje pojme pesjanjenje konča kot se je tudi za moje predhodnike. Veter je bil kar močan, tako da se mi ni ljubilo nadaljevati in tudi časa ni bilo več veliko. Škoda, saj sem imel do vrha le kakih 50 m vzpona.

Smučal sem v smeri vzpona, saj sem vedel, da bom tam ujel pršič. Očitno so predhodniki le vedeli, kaj počnejo. Preostanek spusta pa je bil po mešanici popuščene skorje, za pomladanski putrček pa sneg še ni bil predelan.

Turni smuk je bil po pravih gorah in ne smučiščih, kar je zagotovo plus. Vreme je bilo čudovito in smučal sem celo po pršiču. Škoda je le, da se mi ni uspelo povzpeti vsaj na Côte Belle, kjer bi imel lep razgled na akumulacijsko jezero Grand Maison.