Na zadnjo dolgo kolesarsko turo v sezoni sem se podal iz Grenobla na prelaz Col d’Ornon (1371 m), ki razmejuje gorovji Taillefer in Écrins. Prelaz je daleč iz Grenobla, hkrati pa ni težek ali znan prelaz. Zgodaj spomladi mi še ni do dolgih tur, kasneje je pa tura že prelahka. Spada le na konec sezone, ko pa je pogosto slabo vreme. Prelaz je bil nazadnje na Touru leta 2017 kot prvi prelaz v kraljevi etapi preko Galibierja, na kateri je sicer zmagal Primož Roglič (YouTube).

Prvo sem si želel preizkusiti vzpon na Le Mure iz St-Georges-de-Commiers in se nato povzpeti na Col d’Ornon z južne strani iz doline Valbonnais. Vzpon na Le Mure se precej vleče, saj je prvi in glavni del vzpona brez ene same serpentine. Vseeno je klanec precej lažji kot vzpon iz Séchilienne na Laffrey, ki je druga možnost dostopa na planoto Matheysine (tretja možnost, Rampe de Laffrey je prestrma in preveč prometna). Klanec se sicer konča malo nad krajem La Mure, od koder je nato 300 m spusta skoraj do vasi Valbonnais, kjer se potem položno začne vzpon na Col d’Ornon. S severne strani je na prelaz Ornon sicer prav spodoben klanec, ampak po dolini Romanche sem se vzpenjal le enkrat in nikoli več. Cesta je prometna in v grdi sivi dolini in 15 km s povprečjem 2,5 % se zato zelo vleče. Za primerjavo: to je malo več vzpona kot iz Preddvora do začetka resnega vzpona pod Zgornjim Jezerskim (malo za Kanonirjem). V nasprotni smeri spust po dolini Romanche mine hitro in praktično brez napora.

Preden se posvetimo mostovom še karta in profili. Prekolesaril sem 132 km in 1900 vzpona (OutdoorActive).

Označil sem tri mostove in prelaz.

Viaduc de la Roizonne

Na turo sem se odpravil brez volje in posebne priprave, zato sem se odpravil šele opoldne in brez fotoaparata. Na turi nisem pričakoval ničesar zanimivega. Naletel pa sem na enega večjih kamnitih ločnih mostov – Viaduc de la Roizonne. Kmalu za njim sta sledila še dva zanimiva mostova: Viaduc de la Bonne in Pont la Fayette.

Mostovom se očitno v železniškem žargonu reče viadukti in sklepamo lahko, da sta prva mostova v preteklosti služila železnici. Ozkotirna proga St-Georges-de-Commieres–La Mure (moj prvi vzpon) je bila zelo uspešna, zato so se jo odločili podaljšati do Gapa preko kraja Corps. Problem kraja La Mure pa je, da je planota Matheysine, na kateri leži kraj, na jugu strmo odrezana s soteskama rek Drac in njenega pritoka Bonne. Glavna cesta se tako iz La Mure spusti kar za 270 m do reke Bonne in nato zopet dvigne za 240 m, kar sem mukoma spoznal, ko sem avgusta 2019 s kolesom vračal v Grenoble. Za železnico bi bil to prevelik izziv, zato so jo speljali proti vzhodu, kjer se se še vedno spusti za 200 m. Poleg tega so morali prvo premostiti potok Riozonne in nato reko Bonne.

Največji izziv je bila premostitev soteske Riozonne. Glavni lok mostu je dolg kar 80 m in se pne 110 m nad sotesko. Gradnja je bila očitno zahtevna, saj je trajala petnajst let (1913–1928). No, prva svetovna vojna je seveda precej pripomogla k podaljšanju gradnje. Letnice mi niso povsem jasne, proga v Valbonnais je bila odprta leta 1926, gradnja mostu pa se je končala šele leta 1928 (?). Proga do Corpsa se je odprla šele leta 1932, čeprav je bil Viaduc de la Bonne že zgrajen leta 1928. Progo naj bi za potniški promet zaprli leta 1952, medtem ko so progo za potniški promet zaprli že leta St-Georges-de-Commieres–La Mure [1, 2]. Do Gapa proga ni bila nikoli dokončana. Wiki sicer trdi zaradi cestnega oziroma avtomobilskega lobija. Po mojem je v tridesetih postalo jasno, da bodo avtomobili, avtobusi in tovornjaki nudili boljšo, cenejšo in hitrejšo storitev kot ozkotirna železnica.

Največji kamniti most

Na turistični tabli ob mostu piše, da je kamniti lok največji v Franciji in drugi največji v Evropi. Kateri kamniti ločni most je največji? Kaj je sploh merilo? Na Wikipediji obstaja seznam najdaljših kamnitih ločnih mostov. Pri branju seznama je potrebno biti pozoren, na primer Pont de la Libération ima lok iz nearmiranega betona. Spodaj so zbrani za nas najbolj zanimivi mostovi:

Pont des Pierres je bil sicer razstreljen leta 1944. Preko njega sem kolesaril pred dobrim mesecem po Juri.

Za Solkanski most na slovenski Wikipediji piše:

Solkanski most je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 m največji kamniti most na svetu.

in na angleški:

… it is the world’s longest stone arch railroad bridge (and second-longest stone arch bridge, after Germany’s Syratal Viaduct [de], a road bridge).

Solkanski most je mogoče imel največjo svetlobno odprtino ob otvoritvi (groba ocena višina x širina) ne pa dolžine loka (Friedensbrücke). Francoska mostova imata zaradi višine zagotovo večjo svetlobno odprtino. Predvidevam, da je svetlobna odprtina (zrak pod lokom) pomembna iz vidika gradnje. Večja kot je, večji mora biti opaž. Drži edino, da je železniški kamniti ločni most z najdaljšim razponom, kar je pa že tako specifično, da ni več posebno. Zagotovo pa je med naštetimi najlepši.

Tako tudi ne drži, da ima Viaduc de la Roizonne drugi največji kamniti lok v Evropi. Zagotovo sta večja Solkanski most in Friedensbrücke. Morda Friedensbrücke ne šteje po velikosti, ker je tako nizek? Ob študiranju sem opazil, da je bil opaž za most tudi ločen in ni imel osrednje opore (fotografija opaža je na turistični tabli in primerjajte z gradnjo Solkanskega mostu ali ravno tako zelo visokega Pont des Pierres). Mislim, da je to eden izmed dosežkov inženirja Paula Séjournéja. Mimogrede, videl sem že kar nekaj njegovih mostov: Viaduc Sejourné v Pirenejih, Viaduc de la Recoumène v Centralnem masivu, zgoraj omenjena Viduc de la Roizonne in la Bonne ter most v Toulousu.

Zagotovo so največji mostovi kitajski. So pa Kitajci tudi edini, ki so gradili kamnite mostove v moderni dobi. Poglejte si fotografije gradnje z modernimi žerjavi.