Mislim, da me je mama enkrat vprašala, zakaj se s kolesom nikoli ne odpravim na sever. Zagotovo pripomorejo redkejše železniške povezave. Ženeva je tudi že precej oddaljena, potniški vlak namreč do Ženeve vlak kljub povprečni hitrosti 82 km/h vozi dve uri. Na sever bi se lahko odpravil tudi preko Lyona, ki pa je precej oddaljen od gora. V resnici sem že dolgo časa razmišljal o turi v Juri, le da mi ni uspelo najti lepe trase, tudi dvodnevne ne. Za zaključek sezone sem si hotel ogledati še Fort de l’Écluse in se kopati v Ženevskem jezeru. Na koncu sem se odpovedal ogledu trdnjave.

Skoraj pa bi se moral odpovedati še kopanju v Ženevskem jezeru oziroma kot mu pravijo Francozi Lac Léman. Prvič sem se na železniško postajo odpravil zares pravočasno – 25 minut pred odhodom vlaka (uspelo mi je že s 14 minutami), ampak mi na nobenem izmed treh avtomatov ni uspelo kupiti vozovnice. Ko sem se vračal domov, sem se seveda spomnil, da bi lahko vozovnico kupil na vlaku kar preko spleta. Doma sem spil kavo in se odpravil še enkrat, tokrat uspešno z uro kasnejšim vlakom.

Bellegarde-sur-Valserine

V Bellegarde sem tako prispel pozno ob 9:30. Kraja si zato nisem ogledal. Poslopje železniške postaje je tudi drugi strani železnice kot sam kraj. Prvotna železniška postaja je bila na drugi strani in je danes preurejena v kulturni dom. Lokacija je bila smiselna, saj se je takrat linija Haut-Baugey (Bourg-en-Bresse–Bellegarde) priključila na železnico Lyon–Culoz–Ženeva proti Lyonu. Linijo so prenovili, ko so se odpovedali namenski hitri železnici Paris–Ženeva. Linija se sedaj priključi na železnico proti Ženevi in so zato morali zgraditi novo poslopje med krakoma. Med prenovo hitrosti niso kaj dvignili, saj je najvišja hitrost le 100 km/h, niti niso položili drugega tira. Škoda, TGV do Ženeve zato vozi kar 3:10. Po drugi strani pa imamo tako najlepšo možno fotografijo TGVja. Okrogla oblika postajnega poslopja je verjetno posvetilo bivši rotundi, ki je stala na isti lokaciji (ortofoto nekoč in danes).

Ena izmed zanimivosti v Bellegardu je bil ponor Rone – Perte du Rhône, prelomnica, kjer je Rona izginila v globoko ozko sotesko. Prelomnica zaradi jezu hidroelektrarne ni več vidna. Še vedno pa je vidni manjši Perte de la Valserine.

Prvi klanec, dobrih 200 m vzpona, sem imel že takoj na začetku le zato, da sem se nato spustil do mosta Pont des Pierres (kamniti most).

Železniška postaja, zgrajena leta 2010, je čudna zato, ker povezuje dva kraka železnice (vidna levo in desno) in avtobusno postajo (ni vidno, sicer desno spredaj). V Bellegardu je stičišče železnic Ženeva–Lyon in Ženeva–Bourg-en-Bresse. Po prvi sem se od Culoza pod Grand Colombierjem pripeljal jaz. Po slednji pa vozijo TGVji med Parizom in Ženevo. Pred 2010 iz Bourg-en-Bresse ni bilo direktne povezave – na postaji je moral vlak zamenjati smer. Ko so zgradili krak proti Ženevi, je postalo staro postajno poslopje neuporabno (na sliki za tiri nekje pri rdeči hiši desni). Tako so morali zgraditi novo postajno poslopje. https://fr.wikipedia.org/wiki/Gare_de_Bellegarde

Na desni se vidi vas Montanges (in ne Montagnes), skozi katero sem se vozil. Povzpeti sem se moral čez hribe za vasjo. Še pred vasjo pa sem se moral spustiti k mostu Pont des Pierres. Reka Valserina zavije proti desni pod vasjo Montagnes, medtem ko se avtocesta in železnica odcepita v dolino levo proti jezeru Nantua.

Pont des Pierres in tramvaj linija Bellegarde-Chézery

Most so zgradili zaradi tramvaj linije Bellegarde-Chézery. Prvotni most je bil kamniti ločni most, kar je verjetno dalo ime Pont des Pierres. Med 2. svetovno vojno so ga razstrelili francoski partizani. Leta 1954 so ga nadomestili z betonskim.

Most je od Solkanskega mostu mlajši za pet let (1910). Ima le za pet metrov manjši razpon loka (80 m), je pa bistveno višji (65 m proti 36 m). Wikipedija pravi, da je bil celo najvišji kamniti most. Zanimivo je, da so tak most zgradili samo zaradi 2400 prebivalcev. Poleg tega so morali izgraditi še en most v Bellegardeu. Na fotografiji informacijske table piše, da je ena izmed idej bila trasa v St-Germain-de-Joux, ki ne bi potrebovala mostov in carin (o carini več kasneje). Tramvaj je bil skromen: enotirna proga, enosmerna napetost 550 V in povprečna hitrost 16 km/h. Obratoval je le med letoma 1912 in 1937. Več fotografij mostu in tramvaja pa tu.

Tole je pa pogled z razgledišča vidnega na naslednji sliki. Pont des Pierres je zgrajeni iz betona. Prvotni kamniti most je bil razstreljen leta 1944. Sedanjega so zgradili leta 1954.

Fotografija ne prikaže prave velikost odlomljene skale. Na ortofoto (!) sem izmeril velikost plošče 10×25 m². Na robu pečine je razgledišče. V pečinah oziroma votlinah v njih prebivajo neki netopirji in so danes zaščiten rezervat.

Takšen kanjon reka je pa povsem mirna.

Ker je vas majhna (350 prebivalcev) nima turističnega urada. Vseeno je bivša tramvaj postaja center turizma.

Tekst ni zanimiv. V glavnem se ukvarja kako so se politiki odločili za traso proge in da je bil nek M. Renard šef postaje skupaj s svojo ženo. Zanimiva je druga fotografija. Kakšna carina je bila tu?

Do Saint-Claude

Od mostu do Saint-Clauda iz turističnega vidika ni bilo nič pametnega. Edine označene turistične znamenitosti tod so številne sirarne. V Juri sicer proizvajajo moj najljubši sir Comté. Pred vasico Champfromier se je začel prijetni vzpon do vasi Giron, kjer me je planota je močno spominjala na Medvedje Brdo, Gore in okolico. Nato je sledil kratek spust in ponovno vzpon v vas Belleydoux. Tam so imeli neko srečanje vozniki Porschejev. Tudi po izdatni okrasitvi balkonov s cvetjem se je videlo, da sem blizu Švice. Pred spustom je sledil še precej položen vzpon na Col de la Croix de la Serra. Spust po Vallée du Tacon je bil le malo strmejši.

Vzpon se je začel malo pred vasjo.

Bellegarde je nekje desno spodaj.

Že v bližini Švice je vse okrašeno z rožami.

Spustil sem se po pobočju na desni in se povzpel po levem pobočju. V dolini je lep kamnit ločni most.

Modra tabla označuje mejo med regijama Auvergne-Rhône-Alpes in Bourgogne-Franche-Comté.

Dolina je kar dolga. Po cesti je 11 km in 500 m spusta praktično brez ovinka.

V vasi pod skalami na desni je tovarna pip, mimo katere se bom vozil. Saint-Claude se skriva na levi.

Saint-Claude

Kraj leži v osrčju Jure na sotočju rek Bienne in Tacon. Ima dobrih 9.000 ljudi, kar je za Slovenijo veliko, za Francijo pa to pomeni, da nima ne avtoceste ne uporabne železniške povezave. Železniška povezava v bližnji Oyonnax (22.000 prebivalcev) je opuščena, verjetno zato, ker je v drugi regiji. Nasprotno železniška povezava proti severu verjetno obstaja samo zato, ker vodi proti središču regije Bourgogne-Franche-Comté, čeprav povezuje manjše kraje. Ali pa obstaja zaradi železniških navdušencev (wiki).

Zgodovina kraja je tesno povezana s samostanom Condat, ki ima začetke v puščavnikih, ki so se tu namestili okoli leta 420. Samostan je zares ustanovil šele četrti opat sv. Evgen (fr. Oyand, lat. Eugendus) nekaj desetletij kasneje. V življenju naj se ne bi nikoli smejal. Kmalu se je poleg samostana razvilo mesto, ki je bilo sprva poimenovano Saint-Oyand.

Samostan je v 12. stoletju zapadel v krizo. Da bi ponovno razvneli pobožnost, so izkopali truplo sv. Klavdija (607–696 ali 699), dvanajstega opata samostana. Morda so ga izkopali zato, ker se je sam sv. Klavdij odrekel škofovskemu naslovu v Besançonu, in se vrnil v samostan delati red, ko je zapadel v krizo. Odkrili so povsem nedotaknjeno truplo. V drenu ob tem dogodku naj bi celo umrl neki otrok, ki pa naj bi ga truplo celo obudilo od mrtvih. Poslej so v kraj romali, med njimi tudi francoski kralji, zaradi sv. Klavdija in zdravilne moči nedotaknjenega trupla. Že v 13. stoletju se je kraj preimenoval v Saint-Oyand-Saint-Claude. Nekako od 17. stoletja pa se pojavlja samo še kot Saint-Claude. O nedotaknjenosti trupla so se prepričali še v letih 1448, 1699 in 1754. Na žalost danes trupla ne moremo preveriti z znanstvenimi metodami, saj truplo za razliko od mikrobov ni bilo odporno proti ognju – med francosko revolucijo so ga sežgali, rešila naj bi se le desna roka (ni mi čisto jasno, ali ni šlo samo za postransko škodo v požaru, ki je uničil mesto).

Zakaj takšen gnev? Samostan je bil skozi zgodovino pomemben, še posebno v frankovskih časih. Večino časa je bil izvzet iz fevdalnega sistema in bil neposredno pod Vatikanom. Kar pa ne pomeni, da sam samostan ni deloval kot sedež fevdalnega posestva. Leta 1742 je bil samostan ukinjen in spremenjen v škofijo, vendar so se oklepali tlačanstva, kljub posredovanju Ludvika XVI. (!!!) in Voltaira. Tlačanstvo je končno odpravila francoska revolucija.

Kako so izgledali samostan, katedrala urni stolp in sam kraj lahko vidite tu.

Spomenik stoji ob cesti malo pred vstopom v Saint-Claude. Največji dosežek makijcev v Juri je bila zavzetje kraja Oyonnax 11. novembra 1943, zato da so priredili parado in položili vence padlim v 1. svetovni vojni. Oyonnax si je za to prislužil Médaille de la Résistance.

Stolp Tour d’Horloge je dobil ime po uri, ki je bila obrnjena proti mestu. Potem pa naj bi leta 1764 prestavili uro na nasprotno stran k opatiji. Leta 1804 so stolp porušili zaradi širitve vhoda. Predvidevam, da je tu ura še obrnjena k mestu. Mural je narejen po gravuri iz leta 1850, tako da je vprašanje, kako točna je. https://racinescomtoises.net/index?/category/4546-ancienne_porte_ou_tour_de_l_horloge_a_saint_claude_39

Katedrala sv. Petra, sv. Pavla in sv. Andreja

Kot vemo iz prejšnjega odseka, je bila cerkev prvo del samostana. Katedrala je postala leta 1742, kar je še danes, čeprav je sedež škofije v Polignyju ali Lons-en-Sauniuer. Več o katedrali je v opisih fotografij.

Fotografije ne prikaže, kako velika je katedrala v resnici. Po svoji velikosti ne spada v tako majhen kraj. Širina kot jo vidimo na sliki je 25 m, dolžina pa je 64 m. Notranja (?) višina ladje je 25 m, tako da je stolp še višji (40 m).

V prostem prevodu: cerkev razen fasade je bila zgrajena med 14. in 15. stoletjem. Fasado so zgradili leta 1726. Debeli zidovi (3.8) in ogromni stolp (naj bi bil 40 m visok) priča, da je imela cerkev tudi obrambni značaj. Notranjost je gotska. Klopi pri oltarju so bile izdelane leta 1465. Leta 1794 so revolucionarji razdejali cerkev. Preživeli naj bi samo vitraži, oltar in desna podlaket ter dlan sv. Clauda (Klavdija?). Truplo sv. Clauda (iz 7. st) so namreč zažgali. Leta 1951 jo je papež Pij XII posvetil v baziliko.

Vitraž niso preveč stari. So iz leta 1859. Klop pri oltarju so starejše in naj bi bile med lepšimi v Franciji. Po 16 letih naj bi jih končali leta 1465.

Oltar sv. Petra v ozadju je iz leta 1533

Po legendi naj bi se sv. Dominiku prikaza Marija in mu razkrila skrivnosti rožnega venca, ki so prikazane v krogih.

Namen table mi ni jasen. Je to obvestilna tabla, ki želi približati pritrkavanje množicam? Je to tabla, ki jo morajo imeti zaradi zvočnega onesnaževanja?

Zakaj ima kraj hotel de ville in mairie mi ni uspelo ugotoviti. Zagotovo ne gre za mairie kraja, ki se je priključil Saint-Claude, saj sta zgradbi 50 m narazen.

9. aprila 1944 je Gestapo izvedel racijo in poslal 302 moška stara med 18 in 45 let v taborišče Buchenwald. 186 jih je umrlo. Angleška wikipedija pravi, da so to bili vsi moški primerni za vojsko, ampak dvomim, saj je imel kraj takrat 11.000 prebivalcev.

Prestolnica pip

Danes naj bi bil Saint Claude predvsem prestolnica piparstva. To ni naključje, saj so se prebivalci že dolgo časa ukvarjali z rezbarjenjem izdelkov za romarje. Očitno so se po izgubi trupla sv. Klavdija preusmerili v piparstvo. Danes sicer piparstvo ni več pomemben sektor. Poleg piparstva naj bi bilo pomembno tudi brušenje dragocenih kamnov.

Bodite pozorni na grm v obliki pipe. Kraj namreč slovi po izdelavi pip. Nad ulico pa je napis, da kraj navija za Alexisa Vuillermoza na Tour de Francu. Približno tu naj bi stal urni stolp.

Diamant iz nerjavečega železa je postavljen levo od pipe. Oba označujeta tradicionalni obrti, po katerih je znan Saint-Claude. Pipa meri 7.5×8.7 m in tehta 600 kg. Primat je vzela pipi iz kraja Saint Claude v Kanadi.

Tu se je klanec že začel.

Col de Magnard

Ko sem prispel v Saint-Claude sem bil malo razočaran, da sem naredil šele 1000 m vzpona, saj je to pomenilo, da me čaka še 1200 m. Raje bi imel obratno. Od Saint-Clauda do Ženeve sem šel zato kar po glavni cesti, ki pa k sreči ni prometna. Prvi klanec je bil na Col de Magnard skozi dolino Flumen. Prelaz bi lahko zaobšel severno, toda vzpon direktno iz Saint-Clauda bi bil še malo strmejši. Vzpon je lepo označen s kolesarskimi kilometrskimi kamni, ki pa ne pomagajo veliko, saj bi potreboval odštevanje do konca prvega strmega dela kot pa do konca vzpona 10 km kasneje in le 400 m višje.

Med vzponom sem se ustavil pri 70 m visokemu slapu Saut du Chien, ki pa se s ceste ne vidi. Preobul sem se v superge in se po markirani spustil do morebitnega razgledišča, ampak je pot vodila le do nekega majhnega slapiča. V resnici sem se le hotel ohladiti v senci. Preostanek klanca je bil lažji. Do vrha sem se tako ustavil le še enkrat, da sem fotografiral skalo v obliki Napoleonovega klobuka.

Veliko krajev v Juri ima pripono oziroma se konča na joux (Saint-Germain-de-Joux, Lajoux). Beseda naj bi označevala (iglasti) gozdnati hrib. Tudi Jura izhaja iz keltske besede za gozd.

V gozdu se vidijo serpentine neke druge ceste. Glavna cesta zavije levo.

Pri slapu Saut du Chien (Pasji slap) je konec soteske.

Tu nekje se skriva slap. Očitno ni viden s ceste.

Očitno je tu nekje včasih stal mlin

Skala se imenuje žandarjeva kapa, saj spominja na dvorogo (?, Napoleonov klobuk), ki naj bi jih nosili žandarji.

Kot tudi na drugih prelazih, ki sem jih prevozil v Juri, so prelazi na začetku strmi, na vrhu pa povsem neizraziti pregib na planoti.

Col de la Faucille

Prelaz ni izrazit in na kartah niti ni označen. Podobno kot okoli vasi Giron in sedla Col de la Croix de la Serra spust ni sledil takoj, ampak sem se vozil po planoti s prostranimi pašniki. V galeriji pa malo o lokalni arhitekturi.

Tradicionalno je ena izmed stranic pravokotnih na greben prekrita v skodle. Greben naj bi bil orientiran v smeri prevladujočega vetra. Na tej hiši je to zahodna fasada, vendar orientacija ni vedno enaka. Prevladujoč veter naj bi pihal iz SV.

Tradicionalna arhitektura v moderni preobleki. Veliko hiš ima stranico oblečeno v pločevino.

Primer nesmotrne porabe javnega denarja: hišo so prekrili s skodlami na dveh stranicah, čeprav je to v nasprotju z lokalno arhitekturo.

Spust se začne šele kakšen kilometer iz Lajouxa. V Mijoux sem priletel tako hitro, da sploh nisem opazil manjše lokalne znamenitosti: Most Karla Velikega (Pont Charlemagne). Most se mi je sicer zdel pretirano okrašen, ampak to sem pripisal bližini Švice. Most sicer nima ničesar s Karlom Velikim, saj je sedem stoletij mlajši. Njegova pomembnost izvira iz druge svetovne vojne, saj naj bi se preko njega oziroma v njegovi bližini Michel Hollard tihotapil v Švico poročati nemške položaje izstrelišč raket V1 britanskemu atašeju.
Vzpon na Col de la Faucille se začne že v vasi in se zaradi samo ene serpentine vleče.

Zadnji prelaz zame Col de la Faucille je levo pod Petit Montardom. Še pred vzponom pa sem se moral še enkrat spustiti v dolino Valserine.

Na nasprotnem področju se vidijo serpentine, po katerih sem se spustil iz Lajouxa.

Na prelazu je neka razgleda sprehajalna pot, ki celo obljublja razgled na Mont Blanc in poljudno razloži alpidsko orogenezo. Skratka, prelaz je tudi geološka meja med Juro in Alpami. Toda koga zanima geologija (sploh po 2000 višincih)?

Bonneville, Ženeva in Gex resnično ležijo (skoraj…) na premici.

Prostotrgovinsko območje Gex

V Montanges sem na eni izmed fotografij tramvaja videl carino, toda douane sem raje prevedel v mostnino, kot se spraševal, kaj počne carina sredi Francije. (Menda se še spomnimo, ko sem kot otrok verjel, da je cestninska postaja Tepanje mejni prehod? Morda bi bilo tako celo bolje …). Na prelazu izmikanja ni bilo več. Torej kaj počne carina sredi Francije?

Del Jure ob švicarski meji je po pariški mirovni pogodbi 1815 pod švicarski vpliv in postal prosto trgovinsko območje. Prvotno je bila carina v dolini Valserini, vendar so Francozi carino enostransko prestavili na greben Jure bližje k Švici.

Vrnimo se v leto 1815. Napoleon je poražen in Ženeva se dokončno pripoji Švici. Wikipedija pravi, da je to uredil Dunajski kongres (do junija 1815). Nasprotno zemljevid na Wikipedijini strani Pariškega sporazuma (november 1815) prikazuje, kot da je šele takrat dobila Ženeva stik s Švico. Vsekakor pa so Pariškim sporazumom ustanovili prostotrgovinsko območje Gex. Logika je enostavna: Ženevo s Švico povezuje le manj kot štiri kilometre ozek pas do Nyona. Z novoustanovljenim območjem so meščanom olajšali dostop do kmetijskih izdelkov. Francoze je prostotrgovinsko območje seveda motilo, saj niso mogli pobirati carine. Leta 1921 so ga enostransko odpravili in dve leti kasneje švicarsko vlado prisili v privolitev. Švicarji so nato zakon zavrnili na referendumu in se odpravili na Mednarodno sodišče v Haagu, ki je odločilo v prid tožnikom. Francozi so tako ponovno postavili carino, toda ne v dolini Valserine, kjer je bila meja, temveč kar na sedlu, kot jo vidimo še danes.

Območje obstaja v veljavi še danes, toda nima več velikega pomena, saj danes zaradi prostotrgovinskih sporazumov carine niso več tako pomembne. Leta 2008, ko se je Švica pridružila Schengenu, so carino na sedlu odpravili (kaj ima opraviti Schengen s carino, ki je še vedno na meji med Švico in EU, ne vem). Na Wikipediji se na fotografiji iz leta 2012 še vidi prometni znak za carino. Prostotrgovinsko območje naj bi predvsem koristilo kmetom, ki lahko lažje prodajo izdelke v Ženevi. V praksi pa naj bi bogati švicarski kmetje pokupili francosko zemljo.

Enaka razmejitev je bila tudi med drugo svetovno vojno. Gex je bil pod nemško upravo, med tem ko je južni del spadal pod Vichyjsko Francijo. Podobno prostotrgovinsko območje naj bi bilo tudi južno od Ženevskega jezera. Sprva je do leta 1860 pripadalo Savoji in naj bi bilo celo neko nevtralno območje, v katero naj bi lahko vojsko poslala samo Švica.

Seveda je na meji cvetelo tihotapljenje. Nekaj smešnih fotografinj kako je potekala racija tihotapcev sem našel tu(na dnu strani).

Do Ženeve

Do Ženeve je sledil samo še spust. V kraju s povednim imenom Ferney-Voltaire sem se ustavil na klopci pred spomenikom nekega lokalnega patrona, da bi si pripravil načrt poti do jezera. To je bil seveda sam Voltaire, ki je v Verneyju preživel svojih zadnjih 20 let življenja in naj bi prispel ogromno k napredku kraja.

Načrt poti se seveda ni obnesel. Odpovedal je že pri letališču zaradi obširnih del na avtocesti, kjer je bila kolesarska steza speljana čudno naokoli. Za kopanje sem imel na voljo samo tri četrt ure, kar je k sreči ravno dovolj, da sem se malo osvežil.

To pa je bila tudi lep zaključek zadnje poletne ture.

… oziroma kot mu pravijo Francozi – Lac Léman

Pred skalami na desni se vidi beli flek – slavni Jet d’eau

Fotografiral sem ga le zato, ker sem se moral ustaviti, da pogledam na karto.

Mislim, da je stol z manjkajočo nogo v spomin žrtvam protipehotnih min. Bližje se palači nisem približal zaradi pomanjkanja časa in nekega shoda.

Curek doseže višino 140 m!

Še obvezna statistika, zemljevidi in profili. Prekolesaril sem 106 km in opravil 2200 m položnega vzpona.

Z roza so označeni kraji, ki sem jih obiskal. Z rumeno so označeni dodatni napisi. Prostotrgovinsko območje Gex je približno označeno z rdečo. Območje je bilo nujno, saj je Ženeva s Švico povezana le preko 4 km širokega pasu ob SZ obali jezera. Francozi so pa tudi morali izgradii danes opuščeno železnico proti Divonne (Ž3) in proti južni obali jezera (Ž2) poleg železnice v Ženevo (Ž1). Železnice se razcepijo blizu naravne pregrade Défilé de l’Écluse pri Bellegardu.

Na turi z izjemo zaključka ni bilo ravnine, vendar so bili vsi klanci položni. Prevozil sem 106 km in 2200 m vzpona.

Za začetek vzpona sem izbral most Pont des Pierres. V vasi Montanges se zravna do vasi Champfromier. Nato pa je lep konstanten položen vzpon v gozdu.

Profila za drugi vzpon na Col de la Croix de la Serra nisem naredil, saj je vzpon precej položen. Vzpon se začne malo za križišče med Saint-Claudom, Ženevo in Belleydouxom. Do Chapeau de Gendarme je kar konkreten klanec nato pa se položi. Drugi del je podobno strm kot na Col de la Croix de la Serra.

Tudi ta vzpon ni bil težek. Začne se pa takoj, še z zaletom s spusta.