Taillefer je gorovje južno od Grenobla in ga občasno prištevajo med gorovja, ki obkrožajo Grenoble (Chartreuse, Vercors in Belledonne). Sestoji iz štirih delov: Taillefer, Grand Armet, Grand Serre in hriba Sénépyja ter Peyrousa, ki ležita zahodno od številnih jezer in Prairie de la Rencontre (kraj, kjer se je Napoleon srečal s kraljevo vojsko, ko se je vračal z Elbe.). Starša sta se odločila še za kratek pohod med jezeri severno od Taillefera. Zame bi bil izlet prekratek, sem pa izkoristil prevoz za obisk Tailleferja, najvišjega vrha v gorovju in le sedem metrov nižjega od našega Triglava.

Prvo sem moral premagati dobrih 200 m strmega vzpona, da sem se povzpel nad gozdno mejo in so se mi odprli pogledi na okolico in predvsem na Alpe de Grand Serre.  Nato pa se pot polagoma vzpenja do sedla Pas de la Mine. Teren že dobro poznam s turnega smuka, ki sva ga opravila z očetom (Crête de Brouffier). Strm prehod na sedlo Mine je poleti povsem nedolžen oziroma je povsem normalna potka. Je pa pristopno pobočje kar strmo in v trdem snegu bi se na srenačih počutil neprijetno.

Prelaz oziroma Pas de la Mine se očitno imenuje po bivšem rudniku. Na ortofoto se lahko celo vidijo zidovi neke barake. Več podatkov mi ni uspelo najti, kot pa bomo videli v nadaljevanju, lahko sklepamo, da je bil to rudnik železa. Za prelazom se pot spet strmo povzpne do obeležja posvečenega vodniku Pinelliju, ki se je na tem mestu leta 1927 očitno ponesrečil. Pot za nekaj časa postane tipično zoprna za grebenske poti, ko stalno iščeš kot mnogi predhodniki, ali se pot nadaljuje na levi ali desni strani grebena. Na sedlu med Petit Tailleferjem in Tailleferjem je pred zadnjim vzponom prijala osvežitev na snegu.

Vrh Tailleferja je ploščat in očitno priljubljen za poletno bivakiranje, kakor sklepam po številnih kamnitih ogradah. Gora se imenuje po železovi rudi, ki se tu nahaja (fran. fer – železo). Očitno jo je bilo dovolj, da je, kot smo videli, nižje obstajal rudnik. Sv. Eligij pa je med drugim zavetnik kovačev. Spomenik so mu postavili vojaki podpornega regimenta v Varcesu (10 km južno od Grenobla). Za material naj bi uporabili oklep s starih tankov. Ni mi jasno čemu spomenik Eligiju, saj niti ni iz teh krajev (deloval je v Flandriji), niti ni zaveznik tankistov.

Med izletom sem fotografiral tudi nekaj gorskih rož. V glavnem sem se igral s fotoaparatom.

Najprej sem se po vrnil do sedla Grand Van nato pa spustil proti jezerom na severu. Pot ima dva strma skoka po približno 100 m in 50 m višine, kjer je pot malo težja, ampak ne tako, da bi potreboval jeklenice ali kline.

Ves čas spusta sem lahko občudoval številna jezera na planoti med Tailleferjem in Grand Galbertjem. Ob jezeru Fourchu, ki je največje izmed jezer, sem se malo spočil in osvežil. Jezero je sicer bolj mlakuža.

Sledil je še spust do koče pri jezeru Poursollet, kjer sta me že čakala starša. Prehodil sem dobrih 11 km in slabih 1200 m vzpona (OutdoorActive).