Na začetku julija sem imel počasi že dovolj kolesa. V hribe bi šel še pogosteje, vendar so avtobusne povezave večinoma ne primerne. Še najbolj bi se izplačalo delati dvodnevne ture. Na žalost nisem v dobri kondiciji za dolge izlete, ki pa bi jo lahko imel, če bi lahko hodil na krajše izlete.
Vseeno mi je uspelo najti lep izlet na Dent de Crolles med dvema avtobusnima povezavama. Na izbiro sem imel začetek v La Sappey-en-Chartreuse in ciljem v St-Pierre-en-Chartreuse ali obratno. V obeh primerih sem imel na voljo le osem ur in pol. V St-Pierre-en-Chartreuse bi začel šele ob 9:45, zato sem se seveda odločil za La Sappey-en-Charteuse, kjer sem začel za poletje pozni uri ob 8:35. Po drugi strani bi lahko v obratni smeri lahko računal na avtoštop v Grenoble, če bi zamudil avtobus. V načrtu sem imel ogled kar precej reči, za katere naj bi se odločil spotoma glede na časovnico:
- vzpon na Bec Chavret (1738 m) pred Col du Coq,
- jama Trou de Glaz na poti na Dent de Crolles,
- naravno okno/most Arche à l’aiguille nekje na severnem delu pobočja Dent de Crolles,
- zanka skozi Chaos de Bellefont (precej razbit teren z velikimi skalami, jarki in podobno),
- izvir Guiers Mort.
Čeprav sem vedel, da za Chaos in za okno ne bom imel časa, sem vseeno moral izpustiti še izvir reke Guiers Mort.
Bec Charvet (1738 m)
Iz Sappey-en-Chartreuse praktično do sedla Émeindras vodi gozdna cesta. Raje bi imel kakšno stezico, po kateri bi se lahko hitro povzpel. Cesta bi bila idealna za tek navzdol. Cesta se ni preveč vlekla in še na sedlu Émeindras se je odprl lep pogled na osrčje Chartreusa.
Zgornja planina Émeindras je bila res fotogenična. Ne vem, zakaj so bile krave zaprte v hlevu. Na splošno trava ne zgleda popašena. Srečal sem skupino otrok, ki je sodeč po poležani travi prespala na Bec Charvet. Niso bili taborniki.
Na Bec Charvet sem se hotel povzpeti zaradi razgledov nad Gorge du Manival. Na internetu sem prebral, da naj bi bila pot precej nad prepadom, toda v resnici se prepadu približa samo enkrat. Dolina je znana po fosilih, čeprav naj bi jih v 90ih večino že izokpali. Predvsem pa je znana po hudourniku. Po dolini sem hodil maja 2019, ko sem se vračal z izleta na Château Nardent. Vršaj (aluvialni stožec?), bojda eden največjih v francoskih Alpah, pa sovražim vsakič, ko se vračam v Grenoble, saj se moram povzpeti za 100 metrov. Vršaj se lepše vidi z druge strani doline Isère.
Tudi vrh je bil razočaranje. Na Bec Chavret se tako ni izplačalo. Poleg dodatnih 240 metrov vzpona sem moral narediti 240 metrov spusta po precej strmi poti. Na vrhu sem vsaj užival v razgledu, še posebno na Dent de Crolles.
Col du Coq (1434 m)
Na Col de Coq so se moji načrti o hitri hoji in obiskih zanimivosti razblinili, saj me je spust precej utrudil in sem bil potreben počitka in malice. Na Col du Coq sem že bil jeseni 2018 in ni česa videti. Sedlo je praktično samo en ovinek na cesti, ki se spusti v Saint-Pierre-en-Chartreuse. Na Col de Coq (1434 m) je sicer zavetišče za ruševcem. Več pa v opisih v galeriji.
Za izlet na Dent de Crolles se je potrebno najprej povzpeti na Col des Ayes (1538 m). Približno na 1650 m pa se odcepi direktna pot na Dent de Crolles. Pot mimo jame Trou du Glaz pa se polagoma vzpenja po zahodnem pobočju.
Jama Trou du Glaz
Dent de Crolles je podobno kot pri nas Kanin prevrtan z jamami in globokimi brezni. Skupaj naj bi bilo 60 km rovov globine do 690 m. Kanin je precej imenitnejši, na primer brezno Vrtiglavica (ni napaka). Po Wikipediji naj bi se tu začelo moderno jamarstvo. Gotovo je pa tu gospod Fernand Petzl dobil poslovno idejo in začel izdelovati jamarsko opremo.
Jama Trou du Glaz je čisto ob poti, zato sem jo seveda moral malo raziskati z naglavno svetilko Black Diamond. Obrnil sem se pa že po 100 m, saj je bilo preprosto premrzlo. Kot zanimivost, dve izmed verjetno številnih možnosti jamarskih izletov se začneta tu. Eden se konča z izstopom v južni steni Dent de Crolles, drugi pa na povsem drugi strani gore pri izviru Guiers Mort.
Dent de Crolles (2062 m)
Kmalu po jami pot prispe pod stenski rob Dent de Crolles, kjer je nekaj težjih mest, ki pa so precej kratka in služijo le za popestritev.
Pred zadnjim skokom se odcepi pot Sangle de la Barrère. Odcep je označen le z možicem, saj pot ni markirana. Pod vodi po polici pod skokom, zato se jo na ortofoto posnetkih slabo vidi. Ko sem na internetu iskal podatke o poti, je bilo zadetke iskanja težko ločiti od ostalih izpostavljenih poteh po robu Dent de Crolles. In seveda, nihče ne fotografira na izpostavljenih mestih. Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Izkazalo se je, da je pot verjetno še najlažja in zagotovo najlepša! Poti bi se le izogibal v dežju. Na tem delu poti sem res užival.
Kakšnih 100 m pod vrhom se pot združi z direktno varianto. Vrh je na severni strani velika plošča. Pri vrhu je lepo travnata, da smo se lahko obiskovalci lepo porazdelili v teh koronskih časih. Razgleda razen na sever ni bilo.
Povratek v Saint-Pierre-en-Chartreuse
Pri spustu sem se kratkočasil s fotografiranjem gorskega cvetja. Veliko sem se ustavljal, saj je pot po kraškem terenu precej razbita in je težko hitro stopiti.
Tudi v nadaljevanju ni bila pot kaj boljša. Ko sem končno zapustil kraški svet, pa je sledil strm spust v dolino.
Pot se ves čas strmo spušča. Le nekje na 1250 m se malo položi, kjer je tudi odcep k izviru Guiers Mort. Na žalost ni direktne poti s spusta k izviru, temveč se je treba spustiti in nato povzpeti za okoli 150 m. Čeprav me je priganjal čas, sem zavil proti izviru. Toda, ko sem dosegel potok Guiers Mort, sem se raje obrnil. Obiskal sem še izvir Fontaine Noire, ki me ni navdušil. Bil je vsaj tik ob poti.
Pot se ne položi do doline. Do vasi sem imel še slabe štiri kilometre asfaltne ceste. V vas sem prispel le petnajst minut pred odhodom avtobusa. Bilo je ravno dovolj časa za en panaché.
Še statistika. Prehodil sem 25,5 km in 1650 m vzpona in 1750 m spusta. Vse skupaj seveda v osmih urah in pol, kolikor sem pač imel časa na voljo.
PoIsèrija 